Jezikovni in sporazumevalni slogi – vrste in značilnosti

Kaj je jezikovni slog?

Skladnost besedila dosežemo s pravilnim usklajevanjem posameznih elementov, kot so:

• skladnja (oblikovanje stavkov – od preprostih do zelo zapletenih);
• besedišče (izbira besed, na primer strokovnih, modnih ali pogovornih);
• besedotvorna sredstva (na primer pomanjševalnice, slabšalnice in besedne zveze);
• oblikoslovna sredstva (na primer arhaizmi in neologizmi) ter glasovna sredstva (na primer onomatopeja, aliteracija in rime).

Slog izražanja oziroma določena zgradba besedilu daje posebno slogovno podobo. To mu omogoča opravljanje določenih, pogosto zelo natančno opredeljenih funkcij.

Izbira jezikovnega sloga in z njo povezana potreba po pravilni organizaciji besedila izhajata iz dejavnikov, kot so:

• okoliščine, v katerih je avtor;
• tema besedila;
• ciljna skupina oziroma naslovnik;
• komunikacijski cilj;
• avtorjeve osebne preference (estetski občutek in jezikovna občutljivost);
• moda oziroma jezik, značilen za določeno obdobje.

Katere vrste jezikovnih slogov poznamo?

Zdaj že veste, da jezikovne sloge zaznamuje določena oblika, namenjena izpolnjevanju konkretnih funkcij in doseganju ciljne skupine oziroma naslovnika. Spoznajmo najpomembnejše med njimi.

Pogovorni slog

Velika večina ustnih izrazov je oblikovana v pogovornem slogu (izjema so lahko na primer sodni govori). Poleg tega se uporablja v številnih pisnih zvrsteh: pismih, dnevnikih in elektronskih sporočilih, pogosto tudi na blogih. Učimo se ga naravno, saj smo z njim v stiku že od prvih dni življenja.

Besedišče, uporabljeno v tem slogu, lahko razdelimo na:

• čustveno nevtralno besedišče (nanaša se na vse, kar nas obdaja);
• ekspresivne izraze (na primer šaljive ali prostaške izraze ter kletvice).

V pogovornem slogu je dovoljena uporaba:

• frazemov (na primer: obupujem, tega imam čez glavo);
• ponavljanj (na primer: povsod samo zelenje in zelenje; pomlad je čas divjega zelenja);
• stavkov, ki niso v skladu s slovničnimi pravili, so zapleteni ali predstavljajo tako imenovane anakolute – popačene oziroma nepravilne konstrukcije (na primer: najprej je poginil kuža, potem pa njegova gospodarica);
• elips – izpuščanja samoumevnih delov stavka (na primer: jaz poslušam rock, moj mož pa klasiko).

Uradni slog

To je slog izražanja, značilen za različne ustanove ali osebe, ki jih predstavljajo. Je drugi najpogostejši slog, takoj za pogovornim.

Pri uradnem slogu lahko ločimo dve podzvrsti:

• administrativno – uradna pisanja (uradni dopisi, pogodbe, zapisniki, opomini, pritožbe, prošnje, življenjepisi, CV-ji in podobno);
• pravno – normativni akti (ustava, zakoni, uredbe, navodila, odloki in podobno).

Za te oblike izražanja so značilne predvsem:

• standardiziranost:
  • šablonska zgradba (pogosto obrazci in vloge),
  • shemska izbira besed,
  • uporaba ustaljenih besednih zvez (na primer »spoštovani«, »s spoštovanjem«),
  • dovoljene izposojenke in kalki;
• natančnost:
  • enopomenski izrazi,
  • jedrnata sporočila,
  • odsotnost oziroma zelo omejena uporaba pridevkov,
  • izogibanje ekspresivnosti in slikovitosti,
  • razdelitev na odstavke, člene in točke;
• direktivnost:
  • ukazi,
  • prepovedi,
  • dovoljenja;
• neosebnost izražanja:
  • uporaba neosebnih glagolskih oblik (na primer »obvešča se«, »izvedeno je bilo«, »prosi se«),
  • dejanja so izražena z glagoli v 3. osebi ednine (na primer: Sodišče potrjuje sklep o …),
  • naslovnik je pogosto opredeljen z zaimkom »kdor« (na primer: Kdor je obsojen na zaporno kazen …).

V glavi in podpisu besedil so žigi, ki jim dajejo uradno veljavo.

Informativno-publicistični slog

Njihov namen je posredovanje informacij o določenih dogodkih. Informativni slog temelji izključno na preverjenih informacijah, ki morajo biti predstavljene jedrnato, a hkrati podrobno. Avtor naj se izraža:

• neosebno;
• nepristransko;
• šablonsko;
• z malo ekspresivnosti.

Publicistični slog omogoča uporabo daljših oblik, kot so kolumna, članek, esej in reportaža. Poleg informacij so pomembni tudi razlaga, ocena in komentar. Avtor lahko izrazi svoje mnenje in poskuša vplivati na bralce. Dovoljeni so:

• različna jezikovna sredstva;
• povezovanje pogovornega in znanstvenega sloga ter celo umetnostnega sloga;
• ekspresivnost;
• uporaba čustveno obarvanih besed.

Znanstveni slog

Zaradi raznolikosti predmetov in metodologij je značilna lastnost tega sloga njegova neenotnost. Najpogostejša znanstvena besedila so članki (postavljena teza → razprava), razprave (obravnava določenega vprašanja z upoštevanjem konkretnega vidika) in referati (prvotno napisani, nato pa predstavljeni).

Pri znanstvenem slogu ločimo dve podzvrsti:

• teoretičnoznanstveno – sporazumevanje med strokovnjaki zaznamujejo:
  • veliko število strokovnih besed in znanstvenih izrazov,
  • prevlada večstavčnih povedi,
  • objektivne predpostavke so pogosto povezane s potrebo po uporabi neosebnih stavkov;
  • odsotnost ekspresivnih elementov,
  • formulacije, ki nakazujejo distanco ali avtorjevo negotovost (na primer: »Mogoče je domnevati …«);
• poljudnoznanstveno – sporazumevanje strokovnjakov z laiki zaznamujejo:
  • informacije, podane v jeziku, razumljivem bralcem, ki niso povezani z znanostjo,
  • uporaba izrazov, značilnih za publicistična ali celo umetnostna besedila,
  • uporaba metafor, primerjav in opisov, ki olajšajo razumevanje vprašanja.

Umetnostni slog

Avtorji lahko uporabljajo različna slogovna sredstva ter bogato in slikovito besedišče, poleg tega pa lahko ustvarjajo povsem nove besede ali besedne zveze.

Dovoljeni so:

• jezikovne napake;
• jezikovne stilizacije (na primer arhaizmi, pogovorni izrazi in znanstvena terminologija);
• besede, značilne za druge jezikovne sloge.

Lasten jezikovni slog

Včasih lahko slog izražanja razkrije avtorja. Običajno je to povezano z uporabo določenih besednih zvez, slogotvornih elementov ali značilnim oblikovanjem stavkov. Takšni postopki so značilni predvsem za literarne zvrsti, na primer poezijo, pa tudi za eseje in kolumne.

Možnost prepoznavanja avtorja na podlagi vzorcev besedila je nedvomna prednost pri umetniškem ustvarjanju. Zunaj tega področja je uporaba lastnega sloga običajno precej omejena. Ustvarjanje različnih vsebin, zlasti po naročilu stranke, zahteva upoštevanje strogih zahtev, na primer SEO, ki služijo doseganju določenih ciljev. V takšnem položaju je prednostna naloga učinkovitost besedila, ne pa avtorjev individualni jezikovni slog.

Slogovna harmonija – kako se izogniti slogovnim napakam?

Če je vaša naloga ustvariti besedilo v določenem jezikovnem slogu, morate vedeti, kaj ga zaznamuje, in upoštevati pravila slogovne harmonije. Zaradi nje je besedilo povezano, enotno in oblikovano v konkretnem slogu, kar poveča možnost pravilnega razumevanja.

Če se želite izogniti napakam, ki lahko povzročijo neuspešno sporazumevanje, si morate zapomniti tri načela:

1. izbiro besed prilagodite slogu besedila (v informativno-publicističnem slogu se je na primer treba izogibati kopičenju ekspresivnih pogovornih izrazov, evfemizmov, kolokvializmov, ekspresivizmov in kletvic);
2. v stavku se držite izbranega sloga in NE MEŠAJTE izrazov, ki pripadajo drugim slogom (uporaba uradnega sloga v neposrednem sporazumevanju je lahko na primer nerazumljiva);
3. jezikovne stilizacije uporabljajte le, kadar so utemeljene (namen arhaizmov je na primer priklicati slog določenega obdobja; v nasprotnem primeru je vnašanje zastarelih besed v pogovorni jezik povsem nepotrebno).