Pripovedovanje – kaj je in katere vrste poznamo?

Kaj je pripovedovanje?

Njegova naloga je torej bralcem posredovati zgodbo določenega dela in predstaviti njegov fiktivni svet. Pripovedovalec je po drugi strani izmišljena oseba, ki jo ustvari avtor in ki pripoveduje potek dogajanja.

Način pripovedovanja vpliva na razumevanje dela in njegovo poznejšo interpretacijo, zato mora biti zasnova pripovedovalca prilagojena slogu proznega dela.

Najpogostejše vrste pripovedovanja v prozi

V tradicionalni tipologiji pripovedovanja najpogosteje ločujemo tri vrste, ki se med seboj razlikujejo po uporabljeni slovnični obliki:

• prvoosebno pripovedovanje,
• drugoosebno pripovedovanje,
• tretjeosebno pripovedovanje.

Glede na izbrano vrsto pripovedovanja ima pripovedovalec lahko več ali manj znanja o dogodkih, včasih pa je tudi sam eden od junakov romana.

Prvoosebno pripovedovanje

Bralec ima tako dostop do čustev, občutkov in misli junaka ter se lahko znajde v samem središču dogajanja, česar pri drugih vrstah pripovedovanja pogosto ni. Resničnost pa je vedno predstavljena subjektivno, brez možnosti vpogleda v misli drugih oseb.

Prvoosebno pripovedovanje najpogosteje srečamo v delih, ki imajo obliko spominov ali dnevnika, pa tudi v družbenih, kriminalnih, fantazijskih in drugih romanih.

Pri tej obliki pripovedovanja lahko avtor uporabi sedanjik (»Izstopim iz hiše in se začnem ozirati okoli sebe«) ali preteklik (»Bil sem tako utrujen, da sem po nekaj minutah zaspal«). S pripovedovanjem v prvi osebi in pretekliku se na primer srečamo v romanu Ženske Charlesa Bukowskega, sedanjik pa je Suzanne Collins uporabila v Igrah lakote.

Drugoosebno pripovedovanje

Na ta način je bralec vključen v zgodbo, čeprav ne ve, kam se bo ta razvila, hkrati pa ne more odkrivati čustev drugih junakov.

To je najredkeje uporabljena vrsta pripovedovanja, ki jo avtorji običajno izberejo za kratke oblike, na primer kratke zgodbe. Med drugim jo je uporabil Viktor Pelevin v delu Ontologija otroštva.

Tretjeosebno pripovedovanje

Tako je mogoče doseči širši kontekst – misli junakov so pogosto posredovane v obliki prostega posrednega govora, pripovedovalčevo znanje pa ni nujno omejeno na glavnega junaka.

Tretjeosebno pripovedovanje omogoča bolj dinamično dogajanje in nenadne spremembe kraja ali časa dogajanja, s katerimi lahko avtor predstavi doživljanje drugih junakov. V takšnih romanih lahko bralec spozna usode vseh oseb in se hkrati od njih distancira, saj prejema zgolj zunanji prikaz dogodkov.

Avtorji pri tretjeosebnem pripovedovanju uporabljajo preteklik, kot v kriminalnem romanu Umor na Orient ekspresu Agathe Christie, ali sedanjik, ki ga najdemo v delu Volčja dvorana Hilary Mantel.

Kako prepoznati vrste pripovedovalcev?

Poleg zgoraj naštetih vrst pripovedovanja glede na slovnično osebo obstajajo tudi druge tipologije, pri katerih je pripovedovalec razvrščen glede na svoje znanje in funkcijo, ki jo ima v romanu. V čem se ti tipi med seboj razlikujejo?

Pripovedovalec in njegovo znanje

Glede na raven znanja pripovednega subjekta v proznih delih ločujemo:

• vsevednega pripovedovalca – ima neomejeno znanje o dogodkih, pozna neizrečene misli vseh junakov, pozna preteklost in prihodnost, dogodke komentira in jih ocenjuje (na primer Vojna in mir Leva Tolstoja);
• omejenega pripovedovalca – povezan je z enim ali več izbranimi liki, na katere je omejeno tudi njegovo znanje (na primer 1984 Georgea Orwella).

Pripovedovalec in njegova vloga v romanu

Glede na funkcijo, ki jo pripovedovalec opravlja v delu, lahko ločujemo tri tipe pripovedovalcev:

• prvoosebni pripovedovalec – aktiven udeleženec dogajanja, ki pripoveduje iz svoje perspektive;
• personalni pripovedovalec – zgodbo prikazuje skozi oči enega junaka, ki ni pripovedni subjekt (na primer Prevzetnost in pristranost Jane Austen);
• avktorialni pripovedovalec – pripoveduje iz perspektive komentatorja ali opazovalca, ki ne sodeluje pri dogodkih, vendar jih komentira (na primer V vrtincu Elize Orzeszkowe).

Druge vrste pripovedovanja

Poleg osnovnih vrst pripovedovanja v proznih besedilih obstajajo tudi manj priljubljene oblike, ki jih uporabljajo avtorji.

Zanimiv postopek je na primer vedenjsko oziroma objektivno pripovedovanje, ki se omejuje na prikaz tega, kar je mogoče opazovati od zunaj, brez prodiranja v junakova čustva. Pripovedovalec tako na objektiven način opisuje kretnje, izjave in vedenje oseb. S takšnim slogom se srečamo na primer v Hemingwayjevi kratki zgodbi Hribi kot beli sloni.

V nekaterih romanih se uporablja tudi epistolarno pripovedovanje, ki temelji na vključevanju pisem, dnevnikov ali drugih dokumentov. Takšna vsebina, napisana v prvi osebi, bralca vodi skozi zgodbo dela. Ta vrsta je običajno združena z drugo obliko pripovedovanja, kot na primer v Trpljenju mladega Wertherja Goetheja.

Druga vrsta je lahko tudi kolektivno pripovedovanje, pri katerem zgodbo pripoveduje kolektivni subjekt (»mi«), na primer celotna skupnost ali skupina oseb, ne pa posamezni pripovedovalec. Ta vrsta pripovedovanja se pojavlja v delu Mi, otroci s postaje Zoo Christiane F.

Zanimiva možnost je tudi pripovedovanje v obliki toka zavesti, ki notranje misli in čustva junaka prikazuje na kaotičen način, pogosto brez jasne logike in ločil, da bi posnemalo naravni tok mišljenja. Pojavlja se na primer v ciklu Swannova stran Marcela Prousta.

Katero vrsto pripovedovanja izbrati?

Pri kriminalnih delih, kjer je treba dogodke prikazati iz različnih perspektiv, je smiselno izbrati vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca. V družbenih romanih, pri katerih so pomembnejša čustva in misli junakov, pa sta lahko boljša izbira prvoosebno pripovedovanje ali personalni pripovedovalec.

Pisci zelo pogosto ne izberejo enega samega modela pripovedovanja, temveč v enem delu združijo več vrst ter ustvarijo tako imenovano mešano pripovedovanje ali uporabijo večosebno pripovedovanje. Tako je veliko lažje predstaviti zgodbo iz različnih perspektiv in hkrati ohraniti lasten slog.